Radiotelevizija Slovenija (skrajšano RTV Slovenija) je edina javna, neprofitna radiotelevizijska organizacija v Sloveniji. Deluje kot javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, saj opravlja javno službo z namenom zagotavljanja kulturnih, socialnih in demokratičnih potreb državljanov Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, pa tudi pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti, ki živijo na ozemlju Slovenije. Sedež zavoda je v Ljubljani, ima pa še dva regionalna RTV centra, ki se nahajata v Mariboru in Kopru. Javni zavod RTV Slovenija ustvarja tri nacionalne radijske programe in tri nacionalne televizijske programe, regionalne radijske in televizijske programe, po en radijski in televizijski program za avtohtono madžarsko in italijansko prebivalstvo v Sloveniji, radijske in televizijske oddaje za romsko etnično skupnost, za slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence v tujini ter za tujo javnost: skupno osem radijskih programov (od tega štirje oddajajo 24 ur dnevno) in pet televizijskih programov.[2] Poseben pomen osrednje slovenske kulturne ustanove zaseda RTV s svojo enoto glasbene produkcije, v okviru katere deluje Simfonični orkester RTV Slovenija, Big Band RTV Slovenija, Komorni zbor RTV Slovenija, otroški in mladinski pevski zbor ter nototeka. Glasbeni sestavi RTV so primarni vir, ki polni nacionalni glasbeni arhiv z arhivskimi in koncertnimi posnetki slovenskih avtorjev in izvajalcev ter deluje tako za programske potrebe matične hiše kot v promocijo države Slovenije. RTV je eden glavnih slovenskih promotorjev domače radijske in televizijske ter glasbene ustvarjalnosti, ki jih v okviru svojih programskih načrtov vključuje v radijske in televizijske oddaje. Izvirne dosežke in opuse v zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti vzpodbuja tudi s podeljevanjem vsakoletne Ježkove nagrade. Prireditev poteka od leta 1989 dalje; zasnovana je bila leto po smrti sodelavca RTV Franeta Milčinskega - Ježka. V sklopu RTV deluje tudi Založba kaset in plošč, ki preko zvočnih in slikovnih medijev omogoča uporabnikom dostop do arhivov lastne produkcije zavoda. RTV ustvarja teletekst ter internetni in mobilni portal (MMC), ki je zadolžen še za ustvarjanje treh infokanalov (informativnega, otroškega in zabavnega) in za podnaslavljanja oddaj za gluhe in naglušne. Za potrebe novinarskih storitev radijskih in televizijskih programov delujejo dopisniki RTV v Washingtonu, Moskvi, Bruslju, Rimu, Berlinu in Beogradu, specializirani novinarji za spremljanje slovenske skupnosti v sosednjih regijah Avstrije, Italije in Madžarske ter domači dopisniki v vseh slovenskih pokrajinah.

Zgodovina zavoda sega v leto 1928, ko je 1. septembra začela delovati Radijska postaja Ljubljana, predhodnica Radia Ljubljana. Njena prva namestitev je bila v upravi prosvetne zveze, prvi tehnični vodja je bil inženir Marij Osana. Postaja je oddajala na radijskem valu 578 m, z močjo 2,5 KW. Postaja je imela že v letu 1938 19.406 naročnikov. Marij Osana je že leta 1924 začel v Ljubljani s poskusnimi oddajami z lastnoročno izdelanim oddajnikom. Naslednji korak naprej se je zgodil 8. marca 1925, ko so radioamaterji iz Ljubljane prenašali preko svojega oddajnika program na Bled. Sledil je prenos koncerta Glasbene matice iz Ljubljane, ki ga je 26. januarja 1926 organiziral Marij Osana. Po večletnih poizkusih in zapletenih meritvah s pomanjkljivo merilno opremo je Marij končno lahko določil najprimernejšo lokacijo za postavitev antene oddajnika v bližini Domžal. Stavba Radia Ljubljana leta 1928 na Bleiweisovi cesti Antena je bila zgrajena leta 1931 in oddajnik s povečano močjo 5 KW so vključili v mesecu decembru istega leta. Leta 1939 je bilo načrtovano povečanje moči oddajnika. Nov oddajnik bi moral imeti po že sklenjeni pogodbi oddajno moč 20 KW, vendar zaradi začetka vojnih razmer v Evropi do realizacije te pogodbe ni nikoli prišlo.

Nemško letalstvo je 11. aprila 1941 bombardiralo oddajnik radijske postaje Ljubljana v Domžalah in postaja ni bila sposobna za nadaljnje oddajanje programa. Po italijanski zasedbi Ljubljane je radijsko postajo Ljubljana prevzela italijanska družba EIAR. Osvobodilna fronta je uspela v okupirani Ljubljani organizirati od 17. novembra leta 1941, delovanje ilegalnega oddajnika, imenovanega Kričač, katerega tehnični vodja je bil Milan Osredkar. Oddajal je trikrat tedensko in sicer ob ponedeljkih, sredah in sobotah ob 20. uri, na valovni dolžini 27 m, samo petnajstminutni program s pozivanjem k odporu proti okupatorju. Oddajnik se je moral nenehoma seliti iz ene v drugo stavbo zaradi nevarnosti odkritja, uporabil je v času svojega delovanja kar 23 različnih lokacij in ni bil nikoli odkrit. Avgusta leta 1944 je bil oddajnik prepeljan na osvobojeno ozemlje v Belo Krajino, kjer je kot Radio Osvobodilne fronte (ROF) deloval do konca vojne. Radijska postaja je bila nato preko Gorskega Kotarja in Trsta prepeljana v Ljubljano, kjer se je na dan osvoboditve, 9. maja 1945, ponovno oglasila kot Radio svobodna Ljubljana, kmalu nato pa je bila preimenovana v Radio Ljubljana. Neposredno po koncu vojne je bil leta 1945 ustanovljen Radio Maribor in postal sestavni del Radia Ljubljana, zdaj Radia Slovenija. Istega leta je bil ustanovljen Plesni orkester RTV, danes Big Band RTV Slovenija, saj so bile programske zahteve po zočnih posnetkih in živih izvedbah velike. Leta 1946 so bili obnovljeni še ostali glasbeni sestavi, simfonični orkester in zabavni orkester.